MATAJUR 1642 m BENEŠKA SLOVENIJA ITALIJA
RAJ… Tole, kar boste videli danes, je pa res raj. Ko sem prinesel z dopusta v Dolomitih domov 5000 fotk, sem težko izbral 50 takih za kolaž. Na tem potepu jih je nastalo 800. Ampak vsaka bi bila lahko za naslovnico. In je bila današnja izbira še težja! Pot naju je vodila skozi Logatec, Idrijo, Tolmin, za Tolminom sva zavila desno čez Sočo v Volarjah in tam zagledam tablo Vrsno…, kaj pa če…? In je avto kar sam zavil v hrib! Po nekaj ovinkih se je prikazala vasica Vrsno pod zasneženimi hribi. Izstopiva, poiščeva Gregorčičevo rojstno hišo in takrat sem se ustavil. Ustavil in zamislil. Naj preživiva noro lep dan na tej strani Soče in nadaljujeva do vasi Krn in si ogledava vse lepo na tej strani, ali naj jo mahneva v dolino, do Kobarida, čez Sočo in v Idrskem v vas Livek in čez mejo naprej skozi Polavo, Čeplešišče, Mašero, vas Matajur do koče Rif. Pelizzo in slabo uro peš do vrha Matajurja? Stojiva na cesti v Vrsnem med hišami in pride domačinka z otrokom. Vprašanje, kaj iščeva, razloživa, da greva pravzaprav na Matajur in sva samo malo skočila sem v to lepo vas. In potem nama ona našteje vse, kar si lahko ogledava pri njih, od slapov, rojstne hiše, vasi Krn malo više, če greva tja na rob, se krasno vidi vsa soška dolina… Pa jo prekinem. “ Kaj je tisto za en vrh, tam desno nad, verjetno prelazom Livek? ” In ona v smehu: “ To je vrh Matajurja. Ma najbolje, da hrjeste u dolino do Kobarida, v Idrskem zavijeste desno…!” “Že vse vem…!” Greva na Matajur, le še tjale na rob skočiva, da vidim v dolino…!” “ Ma, lahku si ohljedaste Gregorčičev slap, pa…” “ Nasvidenje, gospa, hvala za vse informacije, drugič si privoščiva tale vaš raj. Je prelep za en potep na hitro…!” Gledala je za nama in ni ji šlo nekaj v glavo. Ponudi nama vse najboljše in najlepše, midva pa…O, zdaj vem, kam na nov potep! V vasi pod Krnom. Čimprej!
Če si normalen in ne nek lenuh, ki gnije doma z žajfasto kokakolo in čipsom na sončen dan pred TV in če se rad potepaš in prideš na tale ovinek v Mostu na Soči in zagledaš pred seboj NEBESA, ej, ljudje, so to vrata v raj. Ta sinja modrina neba in smaragdna barva Soče pa vstopnica vanj. Zastonj, brez vstopnine! Brž naprej!
…če se peljeva naprej, prideva v Idrsko…kaj pa če zavijem desno v Volarje čez most in greva po desnem bregu do Kobarida in nazaj v Idrsko…? Že po nekaj metrih sem bil nagrajen za ta motiv, pa ne samo tega. . Instinkt, sreča…? Bog ve! Jaz ne!
Volarje, Selišče, Kamno… In potem tabla- Vrsno, sekunda oklevanja in zasuk volana v desno. In danes vem, da je bilo to prav! Ljudje…NEBESA!
Saj nisem mogel peljati in fotografirati ob enem. Parkirava in poiščeva Gregorčičevo rojstno hišo. Razmišljava… Če greva notri, sva ob dobro uro…Če…?
Potem srečava gospo, ki nama opiše vse lepe stvari v vasi in okolici…Mamljivo… “Tam doli na robu se vidi krasno slap, nad Vrsnom je vasica Krn, pa planine nad njo…”
“Spodaj si lahko pri cerkvici ogledata Gregorčičev grob, pa hišo tu pri sosedu, pa…”
In jo prekinem: ” Kateri je tisti vrh, tam nad Livkom, nekaj se vidi na njem? ” In ona meni v smehu: ” Ma, Matajur, ma jma huori na vrhi kapelico…!”
O, ti vrag, kot bi mi dala prižgano petardo v roke… Greva v dolino! In čez nekaj minut, po (pre)hitrem obhodu vasi, sem v dolini, na poti v Kobarid že našel tale biser z Krnom na sredi. Te vasice obiščeva en drug dan. So prelepe!
SO LJUDJE So ljudje, ki ti polepšajo dan, te iz težkih trenutkov prestavijo v lepe, ti od svojega odstopijo del, te prijetno presenetijo, ko to najmanj pričakuješ. So ljudje, ki prevečkrat dajejo in premalokrat jemljejo, te osrečijo, da so sami srečni. So ljudje, kjer je beseda – HVALA – premalo! So ljudje, ki so - LJUDJE! Dobro se povrne z dobrim. Naj bodo ČAS, SREČA in ZDRAVJE vedno na vaši strani!
In, verjemite, da ni veliko manjkalo, da nisem obrnil. Toliko lepot, kot jih premore ta naša ljuba slovenska zemlja v enem samem kilometru poti, težko najdeš kje na tem svetu. In sem “cenkal”- Matajur…Krn, Matajur…, Krn… Nekaj mi je reklo NAPREJ, Krn naj ostane za drugič… O, je vrag, ko si na cesti po nebesih!
Napoleonov most pred Kobaridom in na križišču spet novih tisoč tabel za tisoč nebes… Drežnica, slapovi, kanjoni, Drežniške ravne, muzeji, Magozd, planine …In spet tisti- Kaj pa če…?
Potem, po Kobaridu je bilo lažje. V Idrskem sva zavila desno za Livek in Kolovrat.
Nekaj ovinkov, planota in tabla za vas LIVEK. Na, pa saj so nebesa tudi na tej strani!
V vasi sta dve tabli za Matajur. Bela in rumena. Bela nas zapelje v vas Avsa, kjer je izhodišče pešpoti za Matajur (2, 5 ure), rumena pa je cestna za italijansko smer. Sva zgrešila, pa mi je bilo žal le do tega posnetka, naprej ne več! Nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga!
Meja, kjer samevajo prazne hiške brez tistih oholih carinikov. Prva vasica Polava in ta, druga Čeplešišče / Cepletischis… da si zlomiš jezik v obeh jezikih! So pa vsi napisi na cestnih oznakah dvojezični. Čudno, v Karnijcih pa ne najdeš našega napisa.
In na koncu vasi tale slikovit mlin. Obnovljen, da je užitek!
V vasi Polava so se naselili budistični menihi, pokupili nekaj hiš in zdaj žive tu. Na slikah na netu sem doma našel tudi samega Dalaj Lamo, ko je bil pri njih na obisku. Avtov je bilo ob cesti, kot na avtosejmu. Imeli so neko predavanje.
Med potjo navzgor so se pred nama nizale slikovite beneške vasice. Mašera, Ložac, Matajur in tam zadaj na hribu, na travniku, se je videlo parkirišče pred kočo.
Parkirava. Avtov je kar nekaj. Včasih je bilo tu smučišče. Vse so pospravili in zdaj tu stoji le koča. Poleg zidajo observatorij. Promet je krožen in asfalt do 1320 m. BRAVO! V dolini zvoni poldan…Pa kaj! Še pol dne je pred nama!
Nahrbtniki, palice, rezervne baterije, malo vode in hrane za življenje rešit… Malo pod potjo zagledam tale biser. O, sem imel srečo. Grem po bregu navzdol in uživam!
Sklonim se in poberem. Hvala ti, gams! Takega pa še nisem našel. Kje je pa še drugi?
Motivi se menjajo z vsakim korakom. In to kakšni!
“Dober dan!” in oni odzdravijo “ Dober dan!” In potem je po poti zadonela naša pesem: “Jaz pa pojdem in zasejem, dobro voljo pri ljudeh, v eni roki nosim srečo…” Kako lepo je na nekoč naših tratah slišati spet našo, Kekčevo pesem.
Pobočje je vseskozi travnato in lahko. Le proti vrhu ena steza zavije malo med skale. Tudi prav, če že delam kolaž o planinah. In tu je ves dan za kuliso lepotec Krn (2244 m)
Vrh Matajurja. Nekje piše 1642 m, drugje 41. Pa saj ni važno. Je pa važno, da vrh deli meja na dva dela. Kapelica je že v Italiji.
Doma sem bral, da se vidi z Matajurja morje, pa Dolomiti, Julijske Alpe, Beneška Slovenija, soška dolina, . . . Dan brez oblaka, vidljivost pa…no, lahko bi bilo še slabše. Bova pa šla morje gledat na morje. In Dolomite v Dolomite. Že mora biti tako. O, pa ni slabo! Vidljivost je bila od recimo Ratitovca do Dolomitov. O morju pa ne duha ne sluha.
Če že stoji tole “kazalo”dva metra od meje, bi poleg Monte Nero in Monte Rosso, lahko pisalo poleg še po naše - Krn in poleg Mt. Canin tudi Kanin! Kajne, Italijani? Ali pa bi morali na naši strani poleg, druga ob drugi stati še slovenska tabla? Dobri sosedje!
V kapeli je vedno odprto preddverje, da se da ob slabem vremenu vstopiti v prostor. In v kapeli so tudi naši napisi!
Čas za nedeljsko kosilo. Nobene juhe, nobenega krompirja, nobene govedine, nobene solate in nobenih čestitk po radiu za kuliso. Za mizo sva bila samo midva. In to kolikšno mizo in v kako veliki nebeški jedilnici. Je ne zamenjam za tole, doma! Nebeški mir in razgled, no, skoraj do morja! Le kakšna kavka naju je okarala s svojim “kra, kra” med preletom čez najino ”jedilnico”.
MIR, ki ga lahko primeš. Veste, da ga več ne poznamo? Je kar moteče, ko ne slišiš- NIČ!!!
Kakih 10 minut pod vrhom je Planinska družina Benečije postavila svoj dom. DOM NA MATAJURE. Obiščite ga. Kako lepo se med seboj pogovarjata oskrbnik in oskrbnica. Kako lepo zveni naše beneško narečje. Mehko in ubrano, zanimivo in lepo. In pa NAŠE!
Pozdravljeni lepotci v pražnjih belih oblekah ob najini poti!
Vrnila sva se na parkirišče. Do doma je še…Sam Bog ve koliko časa in kilometrov. Tile mladci so se nekaj časa odločali se peljati na vrh ali ne, potem pa… O, je šlo, čeprav počasi.
Vas Matajur / Montemaggiore. Slikovita in lepa. Ne peljite se mimo. Ljudje še govore slovensko.
Hiše so po potresu lepo obnovljene in nekaj jih je pravih biserov. Na enem oknu so grablje in na drugem vile za prečko.
Tale je potres preživela. Le balkon, tisti tako značilen za ta tip hiš, je odpadel. Vrata imajo višino 130 cm.
Ta je sploh lepa. Na freski je slovenski in latinski napis: ŽENA, GLEJ, TVOJ SIN.
Slikovita vasica strnjena v skupek hiš Mašera / Masseris.
Spet sva na naši strani. Livek. Na izhodu iz vasi. Rožna poljana, praznik pomladi. Tu se lahko vrnemo v dolino po dveh poteh. Nazaj v Idrsko ali po slemenu in grebenu Kolovrata do prelaza Solarje in spust po novi cesti v Volče pri Tolminu. Glejte v vasi cestno oznako za Kolovrat in Livške Ravne
Tu je dovolj le ena beseda- RAJ!
In tu, spet samo ena- NEBESA!
KO BOM ODŠEL Takrat, ko odšel bom na pot brez vrnitve, vas prosim vse, ki boste ostali, da ne bi tja v škatlico čudno me dali. Posujte pepel tja na trate, med rože, posujte na sončne ga senožeti, tako si želim, pa čeprav v travah in rožah, želim si naprej, da naprej in še dalje - ŽIVETI!
In res se temu končku naše slovenske zemlje reče NEBESA. Novinarka in zdravnik sta na tem robu naredila tele pravljične hiške. Z bazenom, savno, apartmaji in nebeškim razgledom v pravem pomenu besede. Si predstavljate par sedeč za mizo v obednici in pred njima je samo steklo. In na oni strani stekla druga nebesa. Večeri se, dan ugaša, ogenj v kaminu prasketa, na mizi pa pršut in vino…
Livške Ravne…Večeri se, dan ugaša… Do doma pa še vsaj tri ure vožnje, kilometer nazaj pa tisti sanjski apartmaji v Nebesih… Jaz pa sto evrov v denarnici. O, madonca, še dosti! Ponavadi imam manj.
Nikoli ne slikam avta. No, redko. Tu pa se mi je zdelo prav. To pa so najina nebesa. Stara 13 let, 270 000 prevoženih kilometrov, pa še oprana so. Na tako lepem in razglednem prostoru se pri svojih več kot milijon prevoženih kilometrih brez karambola, še nisem ustavil. Hvala ti Peugeot za res dober avto. S tem bova šla še kam v nebesa. Le upam, da ne kdaj v tista ta prava!
Vasi pod Krnom počasi tonejo v noč. Pokrajina izginja, robovi gora postajajo mehki, Hiške se stapljajo z bregovi, počasi se vse potaplja v temen nič. MIR. Mir pred nočjo.
Kolovrat. Ves hrib je prevrtan. Če so bila malo prej tam nebesa, je bil tu pekel!
Vse je obnovljeno, strelski jarki so očiščeni, prekriti. Na tablah piše, kdo je koga, le zakaj ga je, ne piše. Ampak tisti, ki imamo še malo soli v glavi, vemo da za oslovo senco! Ubogi vojaki, ki so bili orodje v rokah norcev v 1. svetovni vojni! Zanimivo za pogledat! In za ZAPOMNIT!
Vse je prevrtano, skopano, v dolinici v zavetju je bila kasarna.
Jama pri jami, zavetje pred viharjem. Življenje pred smrtjo… Sonček pred temo. Narava VEDNO zmaga. Le ljudje izgubljamo. Pamet, pamet…
Za nama je prelaz Solarji, sva na pol hriba. Tolmin je pod nama. In opuščena kasarna. Še kako jo poznam. Tu so mi ukradli leto in pol življenja. Škoda, mar ne, ko imamo samo eno!
Zdaj mi je jasno, da je bila tole danes le predjed enega poštenega kosila v teh koncih. Vsega sva videla po malo. Ampak, kar sva videla, je bilo vredno vožnje v to smer. Kako lepo domovino nam je poklonil in namenil Bog. Le on ve, s čim smo se mu tako prikupili. Spoznajmo jo, preglejmo jo, doživimo jo, imejmo jo radi. Samo to imamo. Majhno, pa vendar tako veliko, da je ne pregledaš v enem življenju. Jaz se bom vrnil iz nebes v ta nebesa. Pa vi? Besedilo in fotografije… Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba na citrah………DEJAN PRAPROTNIK O, milost, glej! janez. medvesek@gmail. com
Скачать презентацию MATAJUR 1642 m BENEŠKA SLOVENIJA ITALIJA RAJ
cde7d14acb17d091b814d3abf109289e.ppt