183 FOTO ZGODBA TAM ZADAJ ZA TRŽIČEM SLOVENIJA

183. FOTO ZGODBA TAM ZADAJ ZA TRŽIČEM SLOVENIJA SLOVENSKI CITRARSKI KVARTET ANTONIO VIVALDI

DOVŽANOVA SOTESKA

Hmmm… ta avgust… Za nedeljo so napovedali en tak lep dan, le tam v severozahodnih predelih Domovine naj bi se spet polivalo. In me je pičilo, da grem točno tja. V Tržič, naprej v Dovžanovo sotesko malo vodo poslikati, naprej v Jelendol, pogledam kakšna je cesta proti Kofcam in kakšna proti Dolgi njivi, pa še v Lom pod Storžičem zavijem, ko že dolgo nisem bil tam. In na koncu še malo starega lepega trga v Tržiču. Kdor gleda oblake, ne bo nikoli žel, pravi pregovor. Akcija, grem. O, ti zlomek…, ko se peljem mimo Brezij in mimo Podtabora in zavijem za Tržič in Ljubelj, se čez Veliki vrh in Ljubelj že grmadijo oni oblaki, ki v sebi nosijo polne kante vode. Menda bo zdržalo, da vsaj v Dovžanovi soteski naredim nekaj posnetkov “ta zamrznjene vode”, ki včasih na fotografijah tako gosposko deluje. Še vedno bolje, da imam vsaj kaj od nedelje, kot da doma sanjam kaj bi, ko bi, če sploh bi. Vsa Slovenija naj bi bila po dolgem času v soncu, razen…

TRŽIČ Tržič prevozim, kajti vidim, da se iz severa res oblači. Zaenkrat so ti oblaki Tržiču še za dekoracijo, ampak v tem cmeravem avgustu pomeni vsak oblak tri dni dežja.

Tržiško Bistrico so nad Tržičem malo “kultivirali”, da ne divja kar tako v dolino in ne dela škode. Že voda je za vse ljudi magnet, slap pa “ocvirek na žgancih”.

DOVŽANOVA SOTESKA Ura je malo čez 10 v nedeljo, 10. velikega srpana – avgusta, ko ustavim pred Bornovimi predori v Dovžanovi soteski in ta trenutek mi sonce ugasnejo oblaki. Hja…, ti vremenarji že vedo…

Najprej vse poslikam z mostu pod predori, potem jo mahnem do parkirišča skozi Bornovo pot v skale vklesano, tam pustim avto in se spustim po bregu do reke. O, kaj bi dal za pikico sončka. No, če si nekaj močno želiš, potem…

Kaj je, pikasta postrv…? Ni sončka, ne? Se me nič ne bojiš, ko se mi kar okoli nog smukaš, ko hodim malo po skalah, malo po vodi? Saj bi te pobožal, pa… No, kar pri miru bodi, da te slikam za “osebno”. In ko se pripravim za en portret, jo neresna pobriše nazaj v reko. Družabnost pa taka…

Ko sem bil nazadnje tu, je bilo – 12 stopinj. Sam gladek led povsod, vse okovano vanj, kak mali potoček, ki je žuborel čez skale in ga mraz še ni ustavil na poti v dolino, lepo pa kot v ledenih nebesih. Danes je tu vsaj + 28 stopinj. Nebesa so zelena in 40 stopinj je vmes razlike. Obakrat mi je bilo lepo. Takrat v bundi in gojzarjih in danes v majici in skoraj bosemu.

TRENUTKI SREČE Ko ti enkrat noga utone v méhek zélen mah in ko te v trebuhu stisne, ko pogledaš v prepad, včasih nimaš kam stopiti, da ne bí pohodil rož, sem in tja ti pot preseka belouška, gad in gož. Če zazreš se v modrino, ki slikar je ni naslikal, ko macesni pozlatijo in je greh, da jih ne bi slikal, vrisk ti včasih sam uide. In tišina šepeta, ko na večer sonce tone v oblake iz zlata. Ko pa je megla v dolini, nad teboj pa sonce peče in ko te kot led razganja od žareče nore sreče tákrat se šele zaveš, da je lepše ni poti, kot je stéza, kjer zdaj greš. Janez Medvešek

Pri mostu, ki se pne čez sotesko, se dvignem na cesto in prečim vodo in grem na ono stran nazaj do tunelov. Tu je nekoč peljala stara pot, ki sedaj kar naenkrat izgine v skalah, se pa tam skoraj navpično pne planinska pot z jeklenicami in klini. Odpade. V eni roki fotoaparat, v drugi stojalo… Treh rok pa nimam, da bi se še držal za jeklenico. Po kovinskih stopnicah se spustim po oni strani Bistrice po bregu navzdol.

Hmmm, ta skala, ki ima na vrhu “travniček”… Leta nazaj je bilo, ko sem bil tu. Mladec je ležal na pesku, mladenka pa se je povzpela na vršnji del skale, gola kot jo je rodila mama in opazovala dogajanje v okolici. Kot vodna vila je bila, Zadaj sonce, ona pa gola sredi valov na skali… Mlade so tako vse lepe, ta je imela pa še noro lokacijo in postavo, da mi je spomin k sreči noče “izbrisati”. Nisem imel korajže, da bi jo slikal. Tudi tako na skrivaj ne. Je že moralo biti tako….

Kar nekaj je turistov, ki govore vse mogoče jezike. Kako sem ta tunel lepo slikal pozimi, ko ga je nizko sonce božalo s sijem na oni strani…

In tu se stara pot konča. Le kdo jo je “ukradel”? Le Bistrica vrši in šumi v slapovih čez velike zlizane skale. In ona planinska pot se pne navpično v skale in na umeten balkon, ki premošča staro pot…

Ta grof Born, ki si je te konce izbral za svoj dom, je bil pa res od sile. Kot kak črv se je zagrizel v živo skalo in jo preluknjal kot jabolko, ko je k domu v Jelendolu delal pot domov. Še okna si je privoščil…

NA JAMAH Hmmm, dajte no, dajte, deženiki, al‘ nehate grmet na oni strani Ljubelja? Vsaj še malo sončka potrebujem, da poslikam še zaselek Na jamah.

Na hiši piše domačija Filipa Benceta. Ograja ločuje domačijo od poti, pa bi rad poslikal oni križ pri veliki skali. Čmok… V veliki travi stopim naravnost v zdrizasto blato. Še to…. Aha, tam pri hiši je en potoček poleg lonček in škaf, kamor se steka voda. Operem nogo in vidim, da pot pelje še do slapov tam zadaj. Sem že moral biti neroden…

Patinirana hiška se predaja sončku in iz njega jemlje energijo za še kak dan življenja na tem lepem svetu.

MERILA Merimo se po avtomobilih, po mogočnosti zgradb, po zlatu, razkošju in po drugih odvečnih kramah… Nimamo pa meril za dobroto, srčnost, za dušo… Nimamo in jih žal nikoli ne bomo imeli! Morda zato, ker jih še ni? Morda zato, ker jih nočemo imeti? Morda zato, ker so nam lepa embalaža, blišč in velikost krame pomembnejše od vsebine v ljudeh. Pomembnejše od tiste škatlice, ki je globoko v vsakomur izmed nas. In, ki se ji reče duša. Kajti, ko bi imeli mere za dušo, bi postala množica » tavelikih « čisto majhnih In tisti mali, neopaženi, koncentratki dobrote, bi postali večji od -zdaj velikih! Janez Medvešek

Saj vem, sonce dobro dé. Ja, ja…, tudi jaz imam rad sonce… Vsak dan bolj…

Lepo je tu. Raznobarvne skale, konglomerat iz malih kamenčkov in veziva, iz katerih so nekoč delali najboljše in najbolj vzdržljive mlinske kamne daleč na okoli, tako piše na tabli spodaj ob cesti, so tako lepe ob tej modrini kristalno čiste Bistrice. Kar nekaj Bistric imamo v naši Domovini. Lepo in pravo ime so jim dali naši pra, pra…dedje… Saj res, zakaj zgodovina vedno omenja samo dedke? Brez babic tega sveta z nami ne bi bilo.

In na oni strani poti oče na vrvi varuje svoj zakladek, ki se mu je zahotelo, da bo kot gams plezala po skalah. Bolje, da je tu, kot kje v kopalnici za ogledalom ali za računalnikom. Korajža velja. Kdor hoče – ta zmore! “Malo manj me vleci, no, da najdem oprijem!”, godrnja mali pajkec.

Vrnem se do avta in nadaljujem pot proti Jelendolu. Najdem odcep za Kofce in poslikam to kmečko lepotico. Mogoče pa sem jo poslikal tudi takrat pred slabimi 30. leti. Bi bilo zanimivo narediti primerjavo… Hmmm, takrat sem ponavadi celo nedeljo naredil štiri, pet posnetkov, včasih celo nič, danes pa…

JELENDOL Dolina se odpre in prične se mala vasica Jelendol. Lepo ime za vas, ni kaj. Na koncu doline stoji mogočna graščina, pred njo in okoli nje pa lepe hiške, ki so verjetno služile za dom hlapcem in deklam, pa gozdnim delavcem.

PUTRHOF Lepo obeležje so postavili grofu v spomin blizu gradu Putrhof -, ki je bil njegov dom. Da je bil sposoben in priljubljen med ljudmi, piše na tablah… Hmmm…, sposoben in priljubljen, kaj je že to?

Med brskanjem po spletu, v mapi Znameniti Tržičani, najdem ta zapis: Julius baron von Born je bil nemški bankir, doma iz Berlina. Slovenska zgodba Bornovih se začne leta 1891, ko je baron, lastnik družinske banke iz Berlina, po večkratnem občasnem bivanju na območju Jelendola sklenil posestvo odkupiti. Ustvaril je infrastrukturo za gospodarjenje z gozdovi, izrabo vodnih sil in predelavo lesnih izdelkov. Po njegovi smrti je delo nadaljeval sin Karl. Zgradil je gozdno železnico, sodobno žago, opekarno in elektrarne. Družina je bila pri domačinih priljubljena. Julius baron von Born je dal postaviti gradič Sv. Katarina, v katerega se je tudi naselil. Sledili so vsi pomožni objekti za zaposlene, ter gospodarska poslopja, naprave za predelavo lesa in drugo. Poleg gozdov je uvidel tudi možnost vodnega bogastva in ob Tržiški Bistrici dal postaviti električno centralo za razsvetljavo in žago, ki je kasneje pogorela. Nato jo je preselil v Tržič ( ZLIT ). Baron Born si je še za časa življenja dal v neposredni bližina gradiča postaviti stanu primerno grobnico in - kot bi slutil - je v času največjih ambicij dne 5. 2. 1897 nenadoma umrl v Brightonu v Angliji. Po njegovi smrti pa je postal gospodar eden od njegovih dveh sinov in sicer Karl baron Born, ki je z vso zagnanostjo poprijel za narejenim in prav tako uspešno nadaljeval z delom. Poleg ustaljenega posodabljanja in tehnološko izboljšanega gozdnega sistema je v kraj kot velik ljubitelj lova tudi on vnesel v kraj nekaj povsem novega. Iz tujine je namreč pripeljal večje število jelenov in košut in jih razvrstil po celotnem revirju. Po Hitlerjevi zasedbi, leta 1941, je moral baron Karl zaradi nacionalnega porekla pobegniti v tujino, bil je namreč Žid. S tem je posestvo in objekte prepustil takratni oblasti.

Hmmm, pred 111 leti je tu grof naredil električno železnico iz Jelendola do Medvodja. Kakšen napredek bi Tržič in ta vasica doživela, če ne bi vsega prekinila bebasta 2. sv. vojna…?

In se zapeljem po slikoviti dolini naprej proti Medvodju do tabel, ki označujejo planinske poti gornikom. Na parkirišču najdem planinca, ki se odpravlja peš v dolino. Pa ga povabim, naj prisede. Odkloni rekoč, da bi raje vsaj malo danes hodil še peš in da bo “udaril kar pešaka v Tržič”. Pa mu rečem, da nekateri “bebasti planinci” z avti po makadamu drvijo, da ga bodo zadušili, pa samo zamahne z roko. Dober si, ni kaj… Med potjo nazaj najdem še ta motiv.

No, zdaj imam pa sonček na tem najlepšem delu pri Bornovih predorih v Dovžanovi soteski. O, si ga privoščim z vseh mogočnih pozicij. Sem se že bal, da je voda od zime kam prevalila to skalo, ki se je ugnezdila v kot, pa me še čaka… Modrina neba prevlada belino in temno sivino. Še bolj prav.

ČADOVLJE Malo nižje s ceste zavijem v vasico Čadovlje. Jamenšnikovo domačijo že poznam, pa je tako lepa, da se jo splača večkrat videti. Spada med redke še ohranjene primerke karavanškega kmečkega stavbarstva. Vrata so odprta in glasba, ki igra ponavadi ob nedeljskih kosilih, se širi ven po dvorišču. Vse je v cvetju in najdem, toliko lepih detajlov. Malo nižje stoji še njihova paštba, kjer so nekoč sušili in obdelovali lan, konopljo in suho sadje.

LOM POD STORŽIČEM Zapeljem nazaj do Tržiča in ostro zavijem levo v breg za smer Lom pod Storžičem. Tja v kot pod Storžič se zapeljem in malo pokorakam okoli planinske koče. Nedelja je in nikamor se mi ne mudi.

POLNO PRGIŠČE Kot voda v potoku je naše življenje, odteka, se manjša, ko suša ga jemlje, vsak dan ga je manj… Zajemi ga, vzemi ga z obema rokama, ne čakaj na jutri, dokler se pretaka, napolni prgišče, to božja je mana, nihče od nas ne ve, kakšna moč mu je dana, bo usahnil že danes, bo jutri, zarana? Zato ga zajemi, na polno ga vzemi, za sé! Le eno življenje je vsakomur dano, je to tisto NAJVEČ, kar na svetu imamo. Ne čakajmo jutri, to vsak dobro ve! Mogoče je zadnji, ta DANES-, Bog ve!? Janez Medvešek

Vstavim ob kozolcih, potoku, senikih…

…obpotnemu vodnjaku, kjer teče voda zastonj brez števca in plačanih položnic…

DOM POD STORŽIČEM, 1123 mnv - GRAHOVŠE Koliko ljudi je šlo danes na Storžič in po planinah naokoli. Komajda še najdem prazno parkirišče. Oskrbnica pridno skrbi za prazne želodčke. Tarnajo letos oskrbniki koč, ker ni ljudi. Ko pa komaj kak dan sonček prebije debel sloj deževnih oblakov… Hmmm, tudi poletja niso več, kar so bila…

Vsaj 25 let nazaj je že, kar sem poslikal ta kozolec. Nekdo še vedno skrbi zanj. Hvala ti, lastnik. Daj, da ga bodo videli še vnuki naših vnukov, pa še kak potepin spotoma…

TRŽIČ Vrnem se v Tržič. Parkiram na vhodu v mesto in ga malo raziskujem. Že kar ta prvi posnetek mi je všeč.

Kurnikova hiša je sploh nekaj posebnega. V njej je živel pesnik in narodni buditelj Vojteh Kurnik, poleg pa je tudi predstavljena bivalna kultura teh časov. Muzej je in je odprt od ponedeljka do petka od 8. do 15. ure, pokličemo pa na številko 04/ 53 15 500. Hk…, hmmm, danes je pa nedelja, pa… Čuden urnik… Med tednom dopoldan ljudje menda delajo, ne? Če še kdo dela pri nas?

Zavijem čez most in zakorakam v lepo ulico. Že prva hiša je nekaj posebnega.

TRŽIČ In iz te stranske ulice pridem na ta veliko. O, kako lepo. Kakšen mir je tu. Le v bifeju malo naprej je nekaj ljudi ob mizah, ostalo pa, kot da so vsi na morju na dopustu…

Ogledujem si lepe fasade, še lepša okna in polkna, bordure, mogočna vrata, letnice in napise na njih… Zdaj se spomnim te ulice iz ene knjige, ki opisuje zadnje dni vojne. Nekdo od domačinov je slikal na tej cesti zmešnjavo konj, voz, tovornjakov, ubežnikov, ki so se drenjali skozi ozek trg in imeli samo eno željo – priti na ono stran Ljubelja… Prekleti časi in ubogi, mnogi nič krivi ljudje, ki so nasedali nategu belih in rdečih nepridipravov. In ubogi na pameti mi, ki NOČEMO!!! dostojno pokopati teh nesrečnikov in se gremo še edini na svetu 2. sv. vojno……

Na koncu ulice sem in po drugi strani se vračam in ogledujem fasade na nasprotni strani ulice.

Koliko lepih stvari v edinem življenju spregledamo, ko pa se nam vedno tako hudimano mudi. Včasih so delali vse ročno, brez strojev in se jim je dan izšel. Potem je prišla moderna doba z vsem umnim orodjem, ki naj bi nas odrešilo mnogih zamudnih del, pa imamo še manj časa. Nekje smo v razvoju zavili v napačno ulico. Pohlep in požrešnost sta nas zavedla v pekel, namesto v ponujena in logična nebesa…

ČAS Pride čas prelep, ki daje… Pa se ne zaveš takrat… Pride čas preklet, ki iztrga, vzame, kar imaš brezmejno rad! Janez Medvešek

TRŽIČ Nedolgo nazaj so bili čevlji pojem Tržiča. Danes pa s strahom gledam trgovine Peko in Planika, če še prodajajo v njih. Kupujem samo NAŠE čevlje in našim dajem denar, a kaj ko nas to dela le nekaj, ostali pa kupujejo v usnje imitirano papirnato kramo iz Kitajske. Ko bi VSI vse kupovali le domače, bi se postavili nazaj na noge, pa… Živelo vse sosedovo, pa čeprav je to drek, ki nam ga brihtni sosedovi lepo zavijejo v celofan!

Bravo mojstru, ki je sposoben narediti iz železa kaj tako lepega… Pa lastniku, ki ve kaj je lepo, prav tako!

TRŽIČ Vračam se nazaj. Naredim še en sestavljeni posnetek lepega Tržiča. Srečen sem, ker sem imel lep dan, pa se vendar zamišljen odpeljem proti domu.

Ja…, zamišljen. Včasih mi pišete, zakaj vpletam v te moje zgodbe nesreče, zakaj v teh naših nebesih izpostavljam probleme, za katere sicer vsi vemo pa…, “ko pa je tako lepo pri nas”… S tem menda kazim te moje zgodbe. Rad imam pravljice verjemite in ni na tem svetu tovornjaka, ki bi na enkrat peljal vse knjige, ki sem jih prebral. O, tudi pravljic. Veliko povedo, verjemite. Pametnemu… Več kot oni izmišljeni romani na kile. Ampak življenje je mozaik različnih kamenčkov. Različnih po barvi, robatosti, mehkobi in trdoti. Vsakdo iz njih sestavlja svojo sliko. Vsakdo po svoje in vsakdo drugačno. Moja slika je taka, kot jo poznate iz mojih zgodb. Vaša je drugačna od moje. In to je čar tega bivanja na tem svetu. Počasi se neopazno vriva v to čudno poletje - jesen. Morda bo lepa, barvita, z veliko sonca…? Takrat jo spet mahnem tja med slapove Tržiške Bistrice. Sinje modra voda, bele skale, toplo sonce, listje, ki plava po toku navzdol med tolmuni in slapovi in nad vsem barvita jesen. V svojih neštetih barvah. O, Narava zna! Le za nas pripravlja taka lepa presenečenja. No, le za one, ki ji imajo še čas prisluhniti in si zanjo vzeti čas. Boste med njimi, ali vas bo kolo v prepad drvečega razvoja pobralo s seboj in bo šlo vse lepo v tem življenju mimo vas? Nikar! Nimamo dveh življenj…! Besedilo in fotografije …. . Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano Narejeno koncem deževnega velikega srpana, avgusta 2014 GLASBA - SLOVENSKI CITRARSKI KVARTET Peter Napret, Anita Veršec, Irena Zdolšek, Tomaž Plahutnik A. Vivaldi – Mala suita iz koncerta op. 10 št. 6 - alegro janez. medvesek@gmail. com